Članek

V nobenem od teh dveh romanov ne boste našli črke 'E'

top-leaderboard-limit '>

avtor Aliya Whiteley

Črka 'E' je tako sestavna del mnogih jezikov, da je neverjetno misliti, da bi se tudi kratek pogovor lahko vodil brez nje. Na primer, v eni epizodiKako sem spoznal tvojo mamo, Lily in Robin izzivata svojega prijatelja Barneyja, da poskuša dobiti dekliško telefonsko številko, medtem ko nosi vrečo za smeti in brez uporabe črke 'E.' V redu, uspelo mu je, toda pogovor ni preveč iskriv. (Pa tudi vreča za smeti ni čudovitega videza.)

„E“ je najpogosteje uporabljena črka v angleškem jeziku. Ne samo to, to je najpogosteje uporabljena črka v številnih jezikih, vključno s francosko, nemško, špansko, italijansko, švedsko, dansko in nizozemsko. Torej je lažje izpustiti črke, če se odločite za sestavo lipograma - besedila, ki namerno izpusti določeno črko - ne glede na to, katere države imate.

Vse to navaja dejstvo, da ne enega, ampakdvaavtorjem je uspelo dokončati celotne romane, ne da bi kdaj uporabili črko 'E' toliko bolj neverjetno.

kaj je v hrenovki

Napisano leta 1939 pri Ernestu Vincentu WrightuGadsbyje roman s 50.000 besedami - in ni na vidiku črke 'E' (vsaj niti enkrat ne gre mimo avtorjevega imena ali uvoda, v katerem Wright omenja, kako so mu ljudje pogosto govorili, da je takšen podvig nemogoč). AmpakGadsbyse čudovito drži svojih pravil. Če se uporabljajo kratice, so le tiste, ki še vedno ne bi vsebovale črke „E“, če bi bile v celoti zapisane. Da bi se prepričal, da slučajno ni prevaral, naj bi Wright na pisalni stroj privezal črko 'E'.

Georges Perec se je po navdihu Wrighta odločil, da bo napisal svoj roman brez črke 'E' - v svojem prvem jeziku, francoščini. Objavljeno leta 1969, se je imenovaloIzginotjekasneje pa ga je leta 1994 v angleščino neverjetno prevedel Gilbert Adair, ki ga je preimenovalPraznina(kot bi bil neposreden prevodIzginotjeki ste morda opazili, vsebuje tri primere zadevnega pisma).

Razhajanjeod takrat je bil preveden v številne jezike v isti lipogramski obliki, vključno z nemščino, italijanščino, nizozemščino, švedščino, španščino, turščino, romunščino in celo japonščino. Vprašati se morate, kdo je imel tu težje delo: avtor izvirnega romana ali pisatelji, ki so se pri prevajanju uspeli držati pravil.